V petek, 12. septembra, smo odprli razstavo treh slikarjev iz hrvaške Istre. Razstava je plod sodelovanja Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in HDLU Istre. Po trije avtorji se izmenjaje predstavijo vsako leto s svojimi deli v galeriji Milotić Puli in v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini. Naši člani so se v Puli predstavili že dvakrat, njihovi pa so tokrat pri nas prvič.
Bojan Šumonja
Šumonja se s slikanjem figur ovc igra z odnosom ljudi do družbe, dogajanj, … Ena od človekovih značilnosti je, da se rad skriva v množici, da mu ni treba prevzeti odgovornost za svoja dejanja in mu ni treba misliti s svojo glavo. Veliko lažje je, ko drugi mislijo namesto tebe. Čeprav Šumonja slika čredo, je v njegovih slikah prevladujoča resnica brezglavo tovarištvo, s katerim se upravlja po potrebi, neredko tudi nepremišljeno, iz glave neke »črne ovce« … Ni se težko izogniti vtisu popolne pasivnosti takega »kolektiva«, čigar »skupno telo« je na slikah hipertrofirano in se širi izven meja platna. Kako aktualno in resnično tudi v naši družbi?!
Fulvio Jurićić
Juričićeve slike govorijo ravno o tem, česar publika pogosto ne razume »od prve« in česar se boji ob srečanju z likovnostjo, govorijo o pomanjkanju komunikacije, pomanjkanju izobrazbe, izgubljenih zmožnostih komunikacije, strahu in usodni ideji, da umetnost ni pomembna, saj je nezdružljiva z današnjimi kriteriji, ki jih diktira današnja družba: premoženjem in medijsko prisotnostjo. Njegovi, s silikonom izpisani nečitljivi teksti, nam govorijo brez besed, likovno, da se nismo dovolj potrudili, da smo zgrešili lasten obstoj, da nismo humani, da ne upoštevamo to, kar smo dosegli in da nimamo prav, ker med seboj ne prepoznamo besed. In vse to je povedano brez besed.
Mladen Milotić
V Milotićevem slikarstvu odkrivamo vrsto podrobnosti in zapisov, v katerih nas avtor spominja na svoje podzavestno označevanje bistva, na svoje malo vesolje v velikem vesolju, na tisto pozabljeno, kar smo nekje videli ali slišali – na razpiranje forme. Pred nami se tako odkriva tista dimenzija slikarstva, ki je resnično značilna samo za tiste, ki so slikarji po vokaciji.
Vladimir Bačič
