Pogled v materijo
Skulpture Anje Kranjc, Tee Curk Sorta in Nike Šimac nimajo skupnega vsebinskega niti likovnega imenovalca, kljub temu pa v njihovih delih najdemo nekaj podobnosti. Uporaba naravnih materialov in navezanost na kiparsko tradicijo sta očitni že na prvi pogled. Poglobljena analiza del pa pokaže, da jih povezuje tudi temeljni pristop do kiparskega medija: zanima jih, kako s kiparsko formo ponazoriti nesnovnost človeka, njegovo duhovno navzočnost, emocionalnost, vse tisto, kar presega fizično pojavnost.
Anja Kranjc odpira v svojih delih vprašanja bivanjskih razsežnosti, zlasti dualizma – načel pozitivnega in negativnega kot dveh enakovrednih polov človekove eksistence. V svojem zadnjem, vsebinsko kompleksnem ciklu V Belo se je lotila raziskave mejnih stanj, ki so utemeljena v človeški naravi: zarodki, ki izraščajo iz stiliziranih rastlin, namreč zaznamujejo vmesno stanje med življenjem in smrtjo. Gre za izjemno krhka bitja, oblikovana iz belega voska, pomešanega z juto, ki daje vtis razkrite organske substance. Avtorica naglasi njihovo nerazvitost z namenoma nezglajeno, dramatično površino, ki izžareva pristno energijo, a ne le zaradi uporabe naravnih materialov, ampak tudi njenih emocij in spoznanj, ki jih vtira v formo plast za plastjo. Kajti s takšnim kiparskim pristopom poudarja proces ustvarjanja, ki ga pojmuje kot sredstvo samospoznavanja.
Idejno izhodišče kiparskih del Tee Curk Sorta je prav tako preizpraševanje lastne identitete. Nosilec njenih subjektivnih občutij je (najpogosteje) glineno žensko telo, upodobljeno z bistvenimi potezami, ki se pojavlja v dveh oblikovnih variantah, bodisi v sključeni drži ali kot stoječa, nekoliko zamaknjena figura, odeta v dolgo krilo. Kiparka posveča v postopku hitre in spontane modelacije stiliziranih likov največ pozornosti oblikovanju povečanih dlani in pomenljivih kretenj, iz katerih je mogoče razbrati avtoričina različna razpoloženjska stanja, njena čustva, ki so ujeta v materijo. Da gre za intimne avtoportrete, pričajo tudi poetične misli, ki jih v trenutku ustvarjalnega navdiha zapiše na grobo obdelano površino glinenih kril.
V nasprotju s Teo, ki črpa ustvarjalni navdih iz drobnih vsakdanjih opravil in medsebojnih odnosov, išče Nika Šimac svojo osebno integriteto s pomočjo proučevanja preteklih znanj in arhetipov, ki so vsebovani v kolektivni zavesti. Motiv kipa Lintvar izhaja iz slovenskega ljudskega izročila in temelji na pripovedih o vse prežemajoči življenjski sili, ki so si jo ljudje na območju Trnovsko-Banjške planote predstavljali kot neuničljivo htonično bitje v obliki zmaja ali kače. Skulpturo, ki se formalno navezuje na “kačje glave” – zaobljene ledeniške kamne z izvrtanimi luknjami (kačjimi očesi), ki so označevali naravna svetišča –, je ustvarila iz vrste glinenih jajc, postavljenih v obliki vijuge. Na ta način je namreč tako z formo (jajce je prastar simbol stvarstva) kot tudi z barvo (rdeča glina zaznamuje kri in življenje) učinkovito ponazorila starodavni simbol izvorne moči narave.
Dela treh kipark pritegnejo pozornost predvsem s sporočilnostjo in z izrazno močjo, ki spodbudi tudi gledalca, da se vsaj za hip zazre v svoj notranji svet intimnih občutij in zaznav.
Nataša Kovšca
