Majski salon, najstarejšo razstavo v Sloveniji, ki več ali manj neprekinjeno teče od leta 1909 dalje, organizira Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov. ZDSLU je strokovno in obenem največje stanovsko združenje likovnih umetnikov, ki živijo in delajo v slovenskem kulturnem prostoru. Je tudi eno najstarejših društev na področju likovne umetnosti pri nas, ki je bilo ustanovljeno pred 115 leti in je botrovalo tako nastanku Moderne galerije, kot tudi Akademije za likovno umetnost.
Majski salon 2014 – Voda smo poslali kar na dve potovanji. V začetku junija smo del razstave postavili na Dunaju, v Slovenskem kulturnem centru Korotan, drugi del razstave predstavljamo konec junija še v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini.
Ob letošnjem Majskem salonu je umetnostni zgodovinar Marko Košan med drugim zapisal: »Zgodovina tega trenutka se zapisuje s svetlobno hitrostjo, prehod od ekstenzivne prisotnosti časa do intenzivnega vživljanja v drveči fortissimo časovnega vrstenja slikovnih vtisov pa pelje v reorganizacijo vsakdanjega življenja na vseh nivojih. Realni svet in naše predstave o njem naenkrat ne sovpadajo več popolnoma. Nenehne metamorfoze, ki jih je simultano produciral modernizem, so zamajale okvire, v katerih se naj bi dogajale umetniške prakse in uničile prepričanje, da v umetnosti sploh obstajajo kriteriji in meje, ki jo določajo kot tako. Izmuzljivost prepoznavanja dosežkov umetniškega ustvarjanja in vloge umetnosti nasploh je velikokrat trd oreh že za posvečeno stroko likovne kritike, kaj šele za širšo javnost, ki večinoma indeferentno dopušča, da stvari tečejo mimo nje. Zategadelj je nujna bolj zavzeta refleksija aktualnega dogajanja na likovni sceni in bolj angažirano komuniciranje z javnostmi tako s strani institucij, ki so poklicane za prezentacijo in promocijo sodobne umetnosti, saj mimo običajnih pedagoških programov (za otroke) le redkokdaj pripravijo tematski razstavni projekt, s katerim bi širši publiki nazorno približali mehanizme aktualnih praks in z evalvacijo dosežkov usmerjali pozornost na najbolj zanimivo, najbolj dragoceno, kot tudi s strani umetnikov samih oziroma umetniških društev. Majski salon kot prikaz in panorama trenutnega stanja na področju likovne in vizualne umetnosti v okvirih stanovskega združenja bi moral v takšni vlogi in z zadostno promocijo postati eden izmed vsakoletnih osrednjih kulturnih dogodkov za animiranje javnosti, ki bi ji lahko namenili tudi bolj aktivno vlogo: namesto nagrad, ki jih sedaj umetniki podeljujejo tako rekoč samim sebi, bi lahko, čeprav morda komu zveni banalno, ustanovili nagrado publike (z glasovanjem), v akcijo pa bi lahko pritegnili tudi sponzorje in z nagradnimi odkupi neposredno podprli prizadevanja umetniške srenje, ki se spopada z vse večjimi eksistenčnimi problemi.
Olga Butinar Čeh
