VII. mednarodno likovno srečanje Vipavski Križ – 30. oktober – 2. november 2011
Raznolikosti pogledov
Tradicionalno srečanje likovnih ustvarjalcev in fotografov, ki se dogaja pod okriljem Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, se je na prestopu v letošnjo jesen vnovič napajalo iz prepolno pogledov, ki jih v osrčju svojih miniaturnih gas, skozi njih kotičke in vogale razpira malo novoveško mestece. Najsi bo zabeleženo skozi fotografsko oko ali presnovljeno v slikarskem vtisnjenju videnega – tudi in predvsem zaradi vedno novih povabljenih umetnikov – pogledi nanjo (p)ostajajo izvirni in neponarejeni. In ker smo si ljudje v svojem dojemanju vidnega tako različni, predvsem pa tisti med nami, ki svoje vtise morejo izraziti skozi umetniški medij, je mali vasici povrnjeno, kar v svojem duhu ponuja, saj skozi tovrstna videnja zaživi tudi sama. Ustvarjalci se ji oddolžijo z iskrenimi, včasih zelo intimnimi, odzivi na njen ambient, končne stvaritve pa so prav zategadelj znova in vsakič zanimive, drugačne in raznolične. Predvsem pa je upodobljeno sad soočanja z izzivom, ki ga skozi svoje omejitve in hkrati neskončno možnosti, pred ustvarjalce postavlja zavezujoča tema, ki skozi leta ostaja ista – Vipavski Križ. Srečanju tako daje poudarek prav njegov koncept – raznolikost in različnost med udeleženci, ki se vedno znova soočajo z zadano nalogo in tistimi, ki so tokrat prvič odgovorili na izziv. Skozi preštevilne ustvarjalne govorice, tesno povezane s skupnim ciljem, se poraja nekaj posebnega, izvirnega, ki presega tekmovalnost ali zgolj sodelovanje. V trenutkih, ko se poraja podoba vasice ali vtisne nje občutje na izbrani nosilec medija, se zdi, da Vipavski Križ kot tak je in najverjetneje tudi bo ostal brezčasen predmet upodabljanja.
Znotraj fotografskega medija je svoja videnja kriškega okolja razkrivalo osem stvarjalk in stvarjalcev, določeni temi pa se je posvetilo enajstih slikark in slikarjev. Fotografija Primoža Breclja v neke vrste horizontalnem »triptihu« na enojni ploskvi s povedno simboliko zvezde in križa odgrinja miselne asociacije in predstave o izbrani vsebini. Danilo Jejčič se tokrat predstavlja s kompozicijo sedmih fotografij, združenih v povedno celoto, spominjajočih na njegova grafična dela, nje pripoved v svojevrsten dialog skladno povezujejo »grafiti« na izbranih materialih. Jon Hatfull je s svojo serijo »miniatur« v neke vrste postmodernistični ironiji povezal dva medija izražanja – keramiko in fotografijo. Olga Kolenc je skozi neobremenjeno poigravanje z medijem ustvarila serijo lirično naravnanih fotografij, osmišljenih v nov prostor in čas. Andrej Perko je v izpovedno ubranost svojih črno belih fotografij združil tehniko camere obscure in sodobno tehnologijo. V svoji fotografski izjavi se je Bojan Radovič spogledoval tako z delom Janeza Svetokriškega kot s svetovnim spletom, medtem ko fotografiji Matjaža Slejka v svoji malce omiljeni neposrednosti direktno nagovarjata gledalca. Vladimir Bačič je s svojimi fotografijami drzneje posegel v barvno raziskovanje, slikarsko izpoved pa je dosegel s prefinjenim variiranjem tekstur ter rahločutno likovno poetiko. Serijo slik Metke Erzar povezuje rdeča nit ptice in njenega simbola, ujeta med rahločutno zaznano barvitostjo in linearnostjo. Jana Dolenc se je v svoji sliki posvetila igri oblik in dimenzij ter dojemanju njih energij. Franc Golob je s sliko manjšega formata odkrival svoj likovni pogled v raziskovanju krajine. Dela Azada Karima določata harmonična skladnja forme in pismenk, medtem ko se kompozicija Roberta Micola v risbi poigrava s pogledom na vhodno partijo kriškega mestnega portala. Mladen Milotić skozi svoje delo odgrinja njemu domači mediteranski svet znotraj raziskovanja odnosov med obliko, barvo in strukturo. Sliki Mirana Kordeža odlikuje tako koloristična občutljivost kot sublimnost oblik, serijo treh slik manjšega formata Zorana Ogrinca pa zaznamujejo barvni strukturalizem ter grafizmi. Marjan Prevodnik skozi prefinjeno barvno skalo proučuje zlasti formalni svet likovnega, dela Adriana Velussija pa orisujejo zanj značilne v barvni splet zajete »mandorle«.
Dogajanje samo, ki je napaberkovalo zanimivo in raznoliko druščino stanovskih kolegov, tako iz fotografskih vrst, kot tistih iz sredine upodabljajoče umetnosti, je uspešno zaokrožilo prvo sedemletko srečanja. Nastale stvaritve so udejanjile namen, motiv in težnjo izbranega dogodka; druženje povabljenih umetnikov namreč odpira vrata kreativnemu dialogu, s tem razširja poglede in gledišča, obenem pa riše svojevrstne vedute kreativnega izražanja posameznikov. Gledalcu se ob tem odpira neskončna in vedno nova galerija umetniških zaznavanj poznanega, skozi ustvarjena »razpoloženja« prepoznavnega kotička ali le občutja tistega, kar se mu v vsakdanu tako neopazno in neslišno izmakne.
Tanja Cigoj
